Bo vetrno energijo s Kaspijskega morja poneslo tudi do Slovenije?

Azerbajdžan je v zadnjem letu postal pomemben dobavitelj zemeljskega plina 10 državam Evropske unije (EU), vključno s Slovenijo. Skupaj s še štirimi partnerskimi državami načrtuje tudi polaganje podvodnega kabla, prek katerega bo jugovzhodni Evropi dobavljal zeleno energijo iz vetrnih elektrarn.

Projekt zelenega energetskega koridorja med Kaspijskim morjem, Črnim morjem in jugovzhodno Evropo so leta 2022 s podpisom memoranduma zagnale Azerbajdžan, Gruzija, Romunija in Madžarska, marca letos je k projektu pristopila še Bolgarija. Energetske družbe oziroma operaterji električnega omrežja iz štirih ustanovnih članic (AzerEnerji, romunska Transelectrica, gruzijska JSC Georgian State Electrosystem in madžarska MVM Energy) so septembra lani v Romuniji ustanovile skupno podjetje (joint venture, angl.) Green Energy Corridor Power Company (GECO), ki bo bdelo nad gradnjo povezave. Podjetje je bilo uradno registrirano marca letos.

Partnerice v projektu, ki je po navedbah britanskega portala NE Global ocenjen na 3,8 milijarde evrov, imajo v skupnem podjetju enakopravne deleže.

Podvodni kabel bo meril več kot 1.155 kilometrov (od tega 40 kilometrov na kopnem) in bo lahko izvozil do štiri gigavate energije, a s postopnim povečevanjem do te zmogljivosti. Energijo bo prenašal večinoma iz vetrnih elektrarn, ki jih Azerbajdžan razvija v Kaspijskem morju. EU kot glavni odjemalki azerbajdžanske energije načrt omogoča tako razpršitev dobave energije kot tudi zasledovanje ciljev razogljičenja. Projekt s predvidenim zaključkom v letu 2032 vključuje tudi položitev telekomunikacijskega kabla iz optičnih vlaken.

Slovenija spremlja projekt

“Slovenija podpira projekt in je odprta za nadaljnje pogovore o možnostih vključitve,” so nam sporočili z ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE). Resorni minister Bojan Kumer je v začetku julija gostil azerbajdžanskega kolega Parviza Šahbazova, aprila pa sta ministrstvi v Bakuju podpisali memorandum o sodelovanju na področju razvoja zelenih tehnologij, s poudarkom na vodikovih tehnologijah.

“V tem trenutku potekajo predvsem aktivnosti na ravni preverjanja potencialov in iskanja skupnih točk sodelovanja. Slovenija projekt spremlja z vidika možnega uvoza zelene električne energije, podrobnosti o morebitni investicijski vlogi ali finančni udeležbi pa trenutno še niso določene,” so dejali na ministrstvu.

Na vprašanje, ali bo kabel potekal tudi po slovenskem ozemlju, so na ministrstvu odgovorili, da “v tej fazi projekt še ne vključuje konkretnih rešitev za morebitno povezavo na slovenskem ozemlju”, niti niso seznanjeni, da bi bil v okviru projekta predviden potek telekomunikacijskega kabla prek Slovenije.

Ministra sta na julijskem srečanju v Ljubljani sicer govorila predvsem o zemeljskem plinu, ki ga Slovenija na podlagi sporazuma med Geoplinom in azerbajdžansko družbo SOCAR od avgusta lani uvaža iz kavkaške države.

V petih mesecih lani je azerbajdžanski plin pomenil okrog pet odstotkov celotne slovenske porabe. Minister Kumer je septembra ocenil, da bi nam letos Azerbajdžan lahko zagotovil dobavo med 10 in 30 odstotkov potreb.

Ob nedavnem obisku azerbajdžanskega ministra pa je dejal tudi, da potekajo “pogovori o sklenitvi srednje- do dolgoročne pogodbe za dobavo zemeljskega plina”.

Kje bo potekal koridor

“Vir bodo vetrne elektrarne ob obali Azerbajdžana, energija pa bo tekla do Gruzije prek visokonapetostnega kabla z enosmernim tokom in podmorskega kabla skozi Črno morje do Romunije ter na Madžarsko,” je v junijskem intervjuju za NE Global o zelenem energetskem projektu povedal namestnik azerbajdžanskega ministra za energijo Orkan Zejnalov.

Azerbajdžan vidi veliko potenciala za razvoj pomorskih vetrnih elektrarn na obali Kaspijskega morja. Tamkajšnje ministrstvo za energijo je leta 2022 v sodelovanju s Svetovno banko objavilo prvi načrt za razvoj tega področja, ki predvideva dva scenarija: z nizko rastjo bi Azerbajdžan v svojih vodah do leta 2040 lahko proizvedel 1,5 gigavata vetrne energije, v primeru visoke rasti proizvodnje pa do 7,2 gigavata, kar bi pomenilo 37 odstotkov celotne dobave elektrike v državi.

Aprila letos je energetsko ministrstvo podpisalo dva sporazuma s SOCAR in kitajskimi energetskimi družbami za razvoj vetrnih elektrarn v Kaspijskem morju z zmogljivostjo dveh gigavatov. Lani je SOCAR, ki je v 100-odstotni lasti države, podobne projekte sklenil z družbami iz Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije, ki bodo razvijale do 3,5 gigavata vetrne energije, je poročal portal Offshore Wind.

“Cene (energije, op. a.) v jugovzhodni Evropi so na splošno nekoliko visoke, zato lahko dodatna energija stabilizira trg in zniža cene, kar je zelo dobro za končne odjemalce. Načrtujemo izvoz do štirih gigavatov (GW), vendar postopno – najprej 1,3 GW, nato 1,3 GW in še enkrat 1,3 GW,” je dejal Zejnalov.

Podpora EU in širitev na vzhod

Marca letos so štiri ustanovne članice projekta naslovile pismo na Evropsko komisijo, v katerem so zaprosile, da se energetski povezavi dodeli status projekta skupnega interesa (Project of Mutual Interest – PMI). Od takrat se je azerbajdžanski minister večkrat sestal z evropskim komisarjem za energijo in stanovanjsko politiko Danom Jørgensenom, ki je aprila pozdravil širok interes za projekte čiste energije v regiji.

Kot je marca za NE Global dejala Tatjana Mitrova, raziskovalka Centra za globalno energetsko politiko na univerzi Columbia, pa financiranje še ni v celoti zagotovljeno. “Ocenjeni stroški projekta znašajo 3,8 milijarde evrov, pri čemer se je Evropska komisija zavezala, da bo za financiranje podmorske povezave namenila 2,3 milijarde evrov. To pušča precejšnjo finančno vrzel, zaradi česar sta celoten poslovni model in struktura financiranja nejasna. Težko je videti, kdo bo kril preostanek,” je dejala raziskovalka.

Koridor do Evrope se lahko poveže prek Kaspijskega morja tudi z državami osrednje Azije, kot sta Kazahstan in Uzbekistan, je še poudaril Zejnalov. Ministri treh držav so namreč novembra lani na podnebni konferenci COP29, ki je potekala v Bakuju, podpisali memorandum o sodelovanju.

Izvedena je bila tudi študija izvedljivosti za projekt zelenega energetskega koridorja med Azerbajdžanom in Turčijo, azerbajdžanske oblasti pa so prejele tudi predloge za koridor, ki bi zeleno energijo pošiljal iz Azerbajdžana preko Gruzije in Turčije po kopnem do Bolgarije. Ta dva projekta bi se lahko v prihodnosti tudi združila, meni Zejnalov.

Poleg plina stavijo tudi na zeleno energijo

Azerbajdžan je od leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino, postal pomemben dobavitelj plina Evropi, ko je ta skušala zmanjšati svojo odvisnost od ruskih plinovodov. Tako je lani v EU izvozil skoraj 13 milijard kubičnih metrov plina, kar je bila 9,3-odstotna letna rast in skoraj 60-odstotna rast v primerjavi z letom 2021, je januarja dejal minister Šahbazov.

Približno polovica celotnega azerbajdžanskega izvoza plina, ki ga država namerava še povečevati, je namenjena Evropi. Azerbajdžan dobavlja plin desetim evropskim državam, in sicer Italiji, Grčiji, Bolgariji, Romuniji, Madžarski, Srbiji, Sloveniji, Hrvaški, Severni Makedoniji in Slovaški. Evropska poraba je v zadnjih letih sicer za približno petino nižja kot pred vojno v Ukrajini in energetsko krizo ter znaša dobrih 300 milijard kubičnih metrov na leto.

Toda država ima velike načrte tudi na področju razvoja zelene energije, zlasti sončne in vetrne ter shranjevanja energije. Po besedah Mitrove za NE Global je Azerbajdžan privabil za več kot 10 GW naložb v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, predvsem v obliki pogodb in memorandumov s savdskimi in emiratskimi družbami, a je časovnica teh projektov še nejasna.

Državni naftni sklad (Sofaz) je obenem julija kupil 49-odstotni delež v italijanskem dobavitelju sončne energije Enfinity Global, ki v Italiji upravlja sončne elektrarne s skupno zmogljivostjo dobrih 400 megavatov (MW).