Stekla gradnja največjega jezu na svetu, ki buri duhove
Kitajci so v Tibetu začeli graditi največji jez na svetu, vreden okrog 143 milijard evrov. Vendar gradnja pri okoljevarstvenikih in domačinih povzroča zaskrbljenost, jez pa bi lahko postal tudi vir napetosti s sosednjimi državami.
Sredi julija je Kitajska v Tibetu na spodnjem toku reke Yarlung Tsangpo začela gradnjo jezu, ki velja za največji hidroenergetski projekt doslej, poroča Guardian. Naložba je vredna 1.200 milijard juanov oziroma približno 142,7 milijarde evrov. Kitajski premier Li Čiang ga je označil za “projekt stoletja”.
Za gradnjo bo odgovorno novoustanovljeno podjetje China Yajiang Group, ki bo v sklopu projekta zgradila pet kaskadnih hidroelektrarn. Te naj bi imele skupno moč 60 gigavatov (GW), letno pa bi proizvedle približno 300 milijonov megavatnih ur (MWh) električne energije, kar naj bi zadoščalo za oskrbovanje več deset milijonov ljudi, navaja kitajska državna tiskovna agencija Xinhua.
Za primerjavo, Jez Treh sotesk na reki Jangce, trenutni največji jez in največja hidroelektrarna na svetu z močjo 22,5 gigavata (GW) po podatkih Xinhue letno proizvede 88,2 milijona megavatnih ur (MWh) električne energije. To je približno trikrat manj od količine, ki naj bi jo proizvedla nova hidroelektrarna v Tibetu. Izgradnja Jezu Treh sotesk je stala 254,2 milijarde juanov oziroma okrog 30,2 milijarde evrov.
Okoljevarstveniki zaskrbljeni, domačini jezni
Gradnja novega jezu v odročnem kotičku tibetanske planote sicer povzroča skrbi glede morebitnih vplivov na biotsko raznovrstnost, nevarnost potresov in zemeljskih plazov, pa tudi na geopolitiko. Območje je v narodnem naravnem rezervatu in je eno najpomembnejših območij biotske raznovrstnosti v državi.
Okoljevarstveniki so že dolgo zaskrbljeni zaradi morebitnih nepopravljivih posledic gradnje novega jezu. To gorsko območje je izpostavljeno naravnim katastrofam, zato bi bila že dostava gradbenega materiala lahko zelo nevarna.
Projekt je bil deležen kritik zaradi morebitnega vpliva na Tibetance, pa tudi na milijone Indijcev in Bangladeševcev, ki živijo ob reki. Ta je za Tibetance sveti kraj. Aktivisti pravijo, da so jezovi najnovejši primer pekinškega izkoriščanja Tibetancev in njihove zemlje, njihovi protesti proti gradnji jezu pa da so bili zatrti.
Vir napetosti s sosednjimi državami
Jez bi lahko postal tudi vir napetosti med Kitajsko in sosednjimi državami, predvsem Indijo. Kot piše BBC, strokovnjaki in uradniki menijo, da bi novi jez Kitajski omogočil nadzor oziroma preusmeritev reke, ki nadaljuje pot skozi indijsko zvezno državo Arunačal Pradeš in Bangladeš ter se izliva v eno glavnih indijskih rek. Poročilo iz leta 2020, ki ga je objavil avstralski inštitut Lowy Institute, ugotavlja, da “nadzor nad rekami [na Tibetanski planoti] Kitajski daje močan vpliv na indijsko gospodarstvo”.
V intervjuju za indijsko tiskovno agencijo PTI v začetku tega meseca je glavni minister Arunačunal Pradeša Pema Khandu izrazil zaskrbljenost, da bi se reki Siang in Brahmaputra lahko “znatno izsušili”, ko bo jez dokončan. Dodal je, da jez povzroča tudi eksistencialno grožnjo, saj bi Kitajska lahko jez uporabila kot orožje.
“Recimo, da bi zgradili jez in nenadoma spustili vodo, potem bi bil celoten pas ob reki Siang uničen,” je dejal Khandu. Indija zato načrtuje gradnjo svoje hidroelektrarne na reki Siang, ki bi delovala kot blažilec pred nenadnimi izpusti vode iz kitajskega jezu in preprečevala poplave na njihovih območjih.
V Pekingu medtem trdijo, da jez ne bo imel nobenega negativnega vpliva na območja v nižjem toku reke. Kitajsko zunanje ministrstvo se je na pomisleke Indije odzvalo že leta 2020, ko je bila prvič razkrita namera o gradnji. Dejalo je, da ima Kitajska “legitimno pravico” do zajezitve reke in da je upoštevala vplive na območja ob nižjem toku, njihove besede še povzema BBC.
