Šef Elesa računa: kako draga je elektrika in ali jo dražijo sončne elektrarne?

Direktor družbe Eles Aleksander Mervar je na podlagi uradnih podatkov Eurostata tudi za leto 2024 izdelal primerjalno analizo končnih cen električne energije pri nas s povprečjem Evropske unije (EU) ter s sosednjimi državami.

Poskušal pa je tudi številčno preveriti medijsko pogosto izpostavljeno korelacijo med višjim deležem proizvedene električne energije iz sončnih in vetrnih elektrarn ter višjimi končnimi cenami električne energije. Nam naraščajoč delež sončnih elektrarn draži elektriko?

Brez vladnih posegov bi bili med dražjimi

Kot Mervar ugotavlja v analizi (in je ugotavljal tudi v analizah za predhodna leta), so imela slovenska gospodinjstva lani nižje končne cene električne energije od povprečja EU. Slovenija se je uvrstila v spodnjo tretjino lestvice držav.

Primerjava s sosednjimi državami je pokazala, da smo imeli višje končne cene kot na Madžarskem in Hrvaškem ter nižje kot v Avstriji in Italiji. “Ob tem je pomembno dejstvo, da ima Madžarska za Bolgarijo, Malto in Luksemburgom četrte najnižje končne cene, Hrvaška pa pete najnižje končne cene med sedemindvajseterico,” je v povzetku analize navedel šef Elesa.

Tudi primerjava končne cene električne energije glede na standard kupne moči, ki omogoča primerjavo me državami z različnim standardom, kaže, da so bile v Sloveniji cene prav tako nižje od povprečja EU.

Tudi stroški omrežnine so bili v Sloveniji za gospodinjske odjemalce nižji kot v EU. Slovenija se uvršča v spodnjo polovico držav članic EU, kjer so stroški omrežnine med (naj)nižjimi.

Kot smo večkrat pisali, pa je te nizke cene omogočala vladna regulacija, ki so jo financirala energetska podjetja (Gen energija, Holding Slovenske elektrarne, Eles) in delno tudi proračun.

“Če vlada teh ukrepov ne bi sprejela, bi bili letni stroški povprečnega slovenskega gospodinjstva (letna poraba 4.000 kWh) višji za 345,89 evra oziroma 45,77 odstotka. V tem primeru bi bili letni stroški povprečnega slovenskega gospodinjstva 11. najvišji v EU, tako pa so bili 23. najvišji, kar pomeni, da se je Slovenija uvrstila na rep lestvice držav članic. Imeli smo torej eno najnižjih končnih cen električne energije v EU,” ugotavlja Mervar.

Boleč dvig za največje industrialce

Mervar pa ugotavlja, da je “nekoliko drugačno” stanje na področju gospodarskih in industrijskih odjemalcev, za katere so bile cene lani med najvišjimi v EU.

V analizi je opredelil štiri odjemne skupine, in sicer glede na letno porabo, pri vseh štirih pa se je izkazalo, da so bile cene višje od povprečja EU. Podrobneje, cene v skupini od 500 do 1.999 megavatnih ur (MWh) so bile za 1,3 odstotka višje od povprečja EU, v skupini od 2.000 do 19.999 MWh za 4,2 odstotka, v skupini od 20.000 do 69.999 MWh za 5,2 odstotka in v skupini odjemalcev z več kot 70.000 MWh letne porabe za 13,9 odstotka.

Pri največji odjemni skupini – sem padejo podjetja, kot so Slovenska industrija jekla (SIJ) in drugi največji porabniki elektrike – je bila Slovenija deseta najdražja od 25 članic EU, kjer je bila primerjava mogoča. Pri teh odjemalcih, za katere je strošek energije pomemben element konkurenčnosti, je bila elektrika tudi za 3,9 odstotka dražja od povprečja cen sosednjih držav.

Elektrika dražja, omrežnina nižja

Strošek elektrike se deli na strošek same energije in strošek omrežnine.

Kot kaže analiza, je lani cene dvigovala draga elektrika, ki je bila v vseh odjemnih skupinah dražja od povprečja EU, in sicer za od 15,4 do 32,6 odstotka. Hkrati je bila pri vseh, razen največje odjemne skupine, cenejša od povprečja sosednjih držav. V največji odjemni skupini je imela Slovenija četrto najvišjo ceno med 25 državami EU, ki jih je Mervar vključil v primerjavo, in najvišjo ceno v primerjavi s štirimi sosednjimi državami (za 18,9 odstotka višje od povprečja sosednjih držav).

Na drugi strani pa so bili sami stroški omrežnine, ki je pomemben element stroška elektrike, za gospodarske odjemalce pri nas precej nižji kot v sosednjih državah in tudi v celotni EU. “Rezultati analize tako zavračajo trditve Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), da je omrežnina razlog za nižjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, pa naj si bo to po novi ali stari omrežninski metodologiji. Podatki, nasprotno, pričajo o tem, da nizki stroški omrežnine znižujejo končne cene električne energije,” navaja Mervar.

Ali sonce in veter dražita elektriko?

Šef Elesa pa je preveril tudi v medijih pogosto izpostavljeno tezo, da imajo države z višjim deležem proizvedene električne energije iz obnovljivih virov energije, še zlasti iz sončnih in vetrnih elektrarn, tudi višje končne cene električne energije.

To bo predvidoma ena od predvolilnih tem pred državnozborskimi volitvami čez slabo leto, saj aktualna vlada Roberta Goloba močno spodbuja “solarizacijo” Slovenije, nekateri pa tu vidijo tudi tveganja za elektroenergetski sistem in dražjo energijo na dolgi rok.

Mervar je pogledal podatke za osem držav EU, ki so imele leta 2024 deleže proizvedene električne
energije iz sončnih in vetrnih elektrarn glede na vso proizvedeno električno energijo višje od 40
odstotkov (Danska, Litva, Latvija, Nemčija, Grčija, Estonija, Španija, Portugalska) in primerjal končne cene za reprezentativno tipično odjemno skupino gospodinjstev z letno porabo električne energije med 2.500 in 4.999 kWh.

“Rezultati kažejo, da teza zdrži presojo le pri dveh državah, in sicer Danski in Nemčiji. Ti dve državi imata najvišji končni ceni električne energije (…). Če upoštevamo končne cene električne energije glede na standard kupne moči, Danska pade za devet mest in ima enajsto najvišjo ceno, Nemčija pa pade za dve mesti in ima tretjo najvišjo končno ceno,” navaja Mervar.

Vseh v analizo vključenih osem držav ima v povprečju za 10,7 odstotka višjo končno ceno električne energije od povprečja EU, glede na standard kupne moči pa za 10,3 odstotka, dodaja in sklene, da omenjeni podatki “delno nakazujejo na korelacijo med deležem proizvedene električne energije iz OVE in višino končnih cen električne energije”.

Celotna analiza je na voljo na tej povezavi.