Dilema Evrope: potrebujemo to kovino, a nam ni všeč, kako pridemo do nje
Evropa za zeleni prehod potrebuje velike količine kobalta, a pri tem ne želi imeti na vesti nečloveških pogojev proizvodnje. Medtem največja proizvajalka rudnine raje izvaža na Kitajsko.
Skokovita rast povpraševanja po materialih, ki so potrebni za energetsko tranzicijo stran od fosilnih goriv, je dala Demokratični republiki Kongo pomembno prednost v pogajanjih z Evropsko unijo, ki te materiale s težavo zagotovi, piše nemški portal Deutsche Welle (DW).
“Francija, Nemčija in celotna EU morajo delovati skupaj, da zagotovijo trajnostno in zanesljivo oskrbo,” je za DW povedala evropska poslanka Marie-Pierre Vedrenne iz proevropske liberalne politične skupine Renew Europe. “Način pridobivanja surovin bi moral ustrezati naši viziji izogibanja izkoriščanju in zagotoviti, da otroci ne delajo v grozljivih pogojih.”
Ti pogoji ne ustrezajo realnosti pridobivanja kobalta v daleč največji proizvajalki na svetu, Demokratični republiki Kongo. V mestu Kolvezi, ki leži sedem tisoč kilometrov stran od Bruslja, Paul Zagabe Nbanze dela v rudniku bakra in kobalta in nosi 50-kilogramske vreče kamnov na hrbtu.
“Belci to kupujejo. Mi to prodajamo, vendar pravzaprav ne vemo, kaj točno počnejo s tem,” pravi.
Kobaltski bum in Kitajska
Demokratična republika Kongo proizvede dve tretjini svetovnega kobalta. Rudnina je ključna sestavina baterij, ki se uporabljajo v električnih vozilih, in drugih tehnologij zelenega prehoda, pametnih telefonov, itd. EU jo potrebuje, če želi doseči zadan cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050.
Proizvodnja v DR Kongo je poskočila z le 800 ton leta 1994 na okrog 98 tisoč ton leta 2020. Proizvodnja se je v tem času povečala tudi drugod po svetu, a ne z enako hitrostjo.
Toda rudnino je potrebno pred uporabo v baterijah procesirati. Kar tri četrtine procesiranja kobalta opravi Kitajska, je za DW dejala podnebna in energetska analitičarka evropskega think tanka Bruegel Cecilia Trasi. Tega se zaveda tudi evroposlanka Vedrenne, ki pojasnjuje, da Kitajska ustvari večino dodane vrednosti pri proizvodnji kritičnih surovin, od njihove ekstrakcije do recikliranja.
Pravi, da so metode Kitajske v DR Kongo izkoriščevalske, “brez namena izgradnje zmogljivosti za dodajanje vrednosti v Afriki, čeprav bi to moral biti cilj.”
“Edino logično”, da Kongo zavrača Evropo
Poslovnež in nekdanji minister za rudarstvo v DR Kongo Simon Tuma Waku za DW pove, da je edino logično, da država ne želi Evropejcev za partnerje. “Ne silite nas, da naredimo nekaj, kar mislite, da je najboljše za nas. Raje nas vprašajte, kaj želimo narediti. In povedali vam bomo, kako lahko vložite svoj denar,” je dejal.
Pred nekaj več kot 100 leti je bila država (pod imenom Svobodna država Kongo) kolonija belgijskega kralja Leopolda II. V tem času je bilo zasužnjeno prebivalstvo prisiljeno izdelovati gumo za evropski trg pod nehumanimi pogoji.
Po neodvisnosti v 60. letih je rudarski sektor v obdobju nacionalizacije skorajda propadel. Ko je na oblast prišel Joseph Kabila, predhodnik sedanjega predsednika Felixa Tshisekedija, so se začeli poskusi regulacije in privatizacije.
“Rudarski sektor smo odprli zasebnim vlagateljem, da bi ga rešili pred propadom, ker država ni mogla doseči velikih dobičkov,” pravi Tuma Waku, ki je kot minister pomagal sprejeti zakon o rudarstvu leta 2002. Ta zakon je bil leta 2018 posodobljen z večjim poudarkom na okoljski trajnosti.
Evropski ideali
EU je v DR Kongo izvedla nekatere projekte. Med temi izstopa gradnja koridorja Lobito, ki povezuje rudarsko mesto Kolvezi z mestom Lobito na atlantski obali sosednje Angole. Novi daljnovodi, ceste in železnice na trasi omogočajo z rudninami bogati regiji, da lažje doseže zahodne trge.
Evropska komisarka v odhodu Jutta Urpilainen pravi, da je Evropa s svojim projektom Global Europe, ki z investicijami v državah v razvoju služi kot odgovor na kitajsko pobudo Pas in cesta, pridobiva na samozavesti. “Pomembno je vlagati v razvojno sodelovanje in da Evropa ostane zagovornik podnebnega financiranja, človeškega razvoja in globalnih naložb,” pravi Urpilainen in dodaja, da to naši afriški partnerji pričakujejo.
A kot piše DW, to ne pomeni, da bo EU kmalu postala glavna trgovinska partnerica DR Kongo. Kitajska dobi levji delež izvoza iz države, odzivanje na muhe nekdanjih kolonialnih sil pa še zdaleč ni prednostna naloga regionalnih in industrijskih posrednikov moči. Tudi posodobljen rudarski zakon je bolj mrtva črka na papirju, saj lokalne nevladne organizacije opozarjajo, da se pravila v resnici ne uveljavljajo.