Ženska, ki je premagala Boeing v boju za gradnjo letala sodnega dne

Sierra Nevada Corp. (SNC) se je pod vodstvom Eren Ozmen več let borila za pridobitev 13 milijard dolarjev vrednega naročila za opremo prihodnjih tako imenovanih letal sodnega dne za primer jedrske vojne. Zdaj sta ugled milijarderke in finančni uspeh njenega podjetja odvisna od tega, ali ji bo uspelo izvesti najtežji manever v letalski industriji – pravočasno in v skladu s proračunom izvesti zapleten, strogo zaupen vladni projekt.

Pogodba težka 13 milijard

Predsednica in solastnica družbe Eren Ozmen je z nasmeškom na ustnicah plesala na pop-funk ritme, ki so se slišali z odra v plesni dvorani hotela Sheraton Denver Downtown. S ploskanjem pred šestmetrskim zaslonom LED ob začetku vsakoletnega srečanja družbe Sierra Nevada je spodbujala približno 300 zaposlenih v občinstvu, naj v zgodnjem aprilskem jutru vstanejo in se malo razmigajo.

Bila je skoraj prepričana, da bo podjetje za letalsko in vesoljsko obrambo, ki ga je leta 1994 kupila z možem Fatihom, dobilo prestižno naročilo ameriških letalskih sil za razvoj naslednjih letal sodnega dne. To so utrjena zračna poveljniška mesta, namenjena najvišjim vojaškim in političnim predstavnikom v primeru jedrske vojne ali drugih katastrof, kot je na primer padec asteroida.

SNC je pogodbo dejansko sklenil 22 dni pozneje, 26. aprila.

Pogodba bo prinesla 13,1 milijarde dolarjev v 12 letih in je za zasebno družbo SNC, ki je lani ustvarila dve milijardi dolarjev prihodkov, prelomna. Podjetje je bilo dolgo časa trdno zasidrano v srednjem razredu letalske obrambne industrije, daleč stran od petih velikanov v tej panogi, med katerimi sta tudi Lockheed Martin (prihodki 67,6 milijarde dolarjev) in Northrop Grumman (prihodki 39,3 milijarde dolarjev).

Presenetljiva zmaga

Boeing, ki je s 77,8 milijarde dolarjev prodaje skoraj 40-krat večji od SNC, je veljal za favorita za pogodbo, saj je v 70. letih prejšnjega stoletja zasnoval štiri sedanja letala E-4B, imenovana tudi “Doomsday”. Od takrat ima pogodbe za njihovo vzdrževanje, ki so vredne približno 150 milijonov dolarjev na leto, njegova štirimotorna letala jumbo 747-8 pa so veljala za najboljše modele za namestitev opreme naslednje generacije. Kdorkoli bi dobil naročilo, bi opremil do osem rabljenih Boeingovih letal.

Zmaga SNC je bila nekoliko presenetljiva. “Vsak si je mislil: No, ja, to bo dobil Boeing,” pravi Todd Harrison, obrambni analitik inštituta American Enterprise Institute.

“Sprejemanje pametnih tveganj je zelo pomembno,” pravi Ozmen, ki je prav s tem preoblikovala SNC v največjega obrambnega izvajalca v lasti ženske v državi. “To je pomemben del podjetništva. Brez tega samo sledite dogajanju in ne vodite.”

Tveganja Sodnega dne

Pogodba za operativni center za preživetje v zraku, kot se imenuje projekt Sodni dan, je gora tehničnih in upravljalskih izzivov. Da bi jo prevzeli od Boeinga, so se morali v SNC strinjati, da bodo izvedli manjši del projekta po fiksni ceni in sami nosili presežene stroške. To bi se za ambiciozno podjetje lahko izkazalo za težavno.

Navsezadnje je prav zaradi enake določbe v Boeingovi bilanci stanja nastala dvomilijardna luknja (ki se še povečuje), in sicer zaradi pogodbe o izdelavi nove generacije predsedniških letal Air Force One, ki je v zelo veliki zamudi. Pozitivna plat – v nasprotju z omenjeno pogodbo bo fiksna struktura cen pri SNC omejena na fazo proizvodnje, kar pomeni, da mu verjetno ne bo treba kriti nepričakovanih stroškov v bolj negotovi fazi načrtovanja.

Trenutnega nosilca projekta, proizvajalca Boeing, ki se je poleg SNC edini prijavil na razpis za projekt, po besedah Ozmen ni preveč zanimala uporaba inovacij, zmanjšanje stroškov ali skrajšanje časovnega načrta. “Postali smo znani kot moteči inovatorji. Mislim, da smo zaradi tega dobili pogodbo,” dodaja.

Prva liga ali draga katastrofa?

SNC je imel tudi nekaj sreče s trenutkom, v katerem se to dogaja. Poleg vseh znanih težav s komercialnimi letali 737 je Boeing obremenjen s kopico pogodb z obrambno industrijo, ki so se spremenile v denarne luknje. Skratka, velikan s sedežem v Arlingtonu, v Virginiji, ni bil pripravljen na agresivno pogajanje in je bil lansko jesen izločen iz postopka, potem ko je predložil ponudbo, ki ni upoštevala strogih pogojev letalskih sil, vključno z odpovedjo dragocenim pravicam intelektualne lastnine.

“Če vam ne uspe dobiti pogodbe, pri kateri bi izgubili denar, dejansko zmagate,” pravi Nicolas Owens, analitik družbe Morningstar za letalsko in vesoljsko industrijo, ko govori o Boeingovi potezi. “Če se zelo izkažem pri izdelavi štirih letal sodnega dne za letalske sile, kaj mi bo to prineslo? Morda bom naredil še štiri in to je vse. Nihče drug jih ne bo kupoval.”

Vendar bo projekt Sodni dan povečal ugled in pomagal opredeliti zapuščino 66-letne Ozmen in njenega moža, ki imata v lasti 87 odstotkov SNC (Eren ima nekoliko večji delež) in sta skupaj vredna 7,8 milijarde dolarjev. V najboljšem primeru bi se s tem lahko začel vzpon v prvo ligo letalske industrije. V najslabšem primeru bi se lahko končalo kot draga katastrofa, ki bi njune načrte za rast zavrla za več let.

Projekt Sodni dan bo povečal ugled in pomagal opredeliti zapuščino 66-letne Eren Ozmen in njenega moža, ki imata v lasti 87 odstotkov SNC.

Izzval vodstveno ekipo

Tik pred pandemijo se je Fatih, ki se kot glavni izvršni direktor osredotoča na strategijo in rast (Eren, ki je tudi predsednica podjetja, skrbi za upravljanje in finance), odločil, da je čas, da se SNC začne potegovati za programe, ki jih običajno dobivajo podjetja za letalsko in vesoljsko obrambo iz prve lige. “Izzval sem svojo vodstveno ekipo, naj razmisli, kako bi lahko v petih letih podvojili velikost družbe SNC,” pravi Fatih.

Ekipa se je osredotočila na pogodbo za projekt Sodni dan. Ozmenova sta se v začetku leta 2020 začela pogovarjati z ameriškimi letalskimi silami o projektu, nato pa začela vlagati denar. Veliko denarja. Za posodobitev digitalne infrastrukture SNC, s poudarkom na umetni inteligenci in digitalnem modeliranju, sta porabila 175 milijonov dolarjev (to še niso vsi stroški). Nato sta, še preden sta pridobila naročilo, porabila več kot 100 milijonov dolarjev za gradnjo hangarja v velikosti boeinga 747 v bližini letalske baze v Daytonu, v Ohiu.

Od nekaj milijonov do več milijard

Ozmenovima zahtevno prilagajanje zrakoplovov ni tuje. Zakonca, ki imata zdaj ameriško državljanstvo, sta rojena v Turčiji, spoznala sta se v Ankari in sta skupaj študirala na Univerzi Nevada v Renu. Eren je šolnino delno plačevala s čiščenjem pisarn v družbi SNC, takrat majhni obrambni družbi z manj kot 20 zaposlenimi.

V 80. letih prejšnjega stoletja sta se tam s Fatihom zaposlila kot vodja finančnega poročanja in inženirski pripravnik. Ko sta opazovala, kako je podjetje komaj preživelo vrsto finančnih kriz, sta se odločila, da bosta najela hipoteko na svoj dom in leta 1994 kupila podjetje za manj kot pet milijonov dolarjev.

SNC je specializiran za opremo obstoječih letal z novimi tehnologijami, vendar je bolj znan po svoji podružnici za vesoljsko tehnologijo Sierra Space, ki sta jo Ozmenova leta 2021 odcepila v samostojno enoto. Sierra Space razvija lastno vesoljsko letalo Dream Chaser, ki naj bi ga izstrelili prihodnje leto.

Poleg tega sodeluje z družbo Blue Origin Jeffa Bezosa pri izredno ambicioznem načrtu vesoljske postaje, ki naj bi nadomestila 150 milijard dolarjev vredno mednarodno vesoljsko postajo ISS. Ta na splošno velja za najdražji objekt, ki ga je kdajkoli zgradil človek. Sierra Space je od vlagateljev zbral 1,7 milijarde dolarjev. Nazadnje je sredstva zbiral septembra 2023 ob oceni vrednosti podjetja 5,3 milijarde dolarjev.

SNC je bolj znan po svoji podružnici za vesoljsko tehnologijo Sierra Space, ki sta jo zakonca Ozmen leta 2021 odcepila v samostojno enoto.

140.000 dolarjev na uro poleta

“Štiri letala E-4B Doomsday so zasnovana tako, da zagotavljajo stalno, neprekinjeno komunikacijo za preživetje”, pravi polkovnik David Leaumont, poveljnik flote, ki redno prevaža tudi obrambnega ministra. “To počnemo ves čas. Ne samo ob težavah.” Več kot 40 različnih komunikacijskih sistemov letal je izdelanih tako, da so odporni na elektromagnetni udar, ki bi v primeru jedrskega napada takoj upepelil elektroniko v bližini.

Ta letala, ki letijo že 50 let, stanejo 140.000 dolarjev na uro poleta, vsako lahko sprejme do 111 ljudi, imajo konferenčne sobe in bojne postaje ter se lahko dvignejo v zrak v nekaj minutah. Vendar se njihova življenjska doba približuje koncu, SNC pa je zdaj zadolžen, da do leta 2036 zagotovi letenje z opremo nove generacije.

Brez pravic do intelektualne lastnine

Boeing je še vedno lastnik podatkov o zasnovi izvirnega letala, kar pomeni, da bo moral SNC igrati prijazno in verjetno plačati svojemu večjemu tekmecu za svetovanje o vprašanjih, kot sta utrujenost materialov ali najvarnejši način vnovične pritrditve posameznega dela opreme. SNC pričakuje minimalen stik z Boeingovo intelektualno lastnino zaradi svoje tehnologije skeniranja, ki bo ustvarila “digitalni dvojček” letala.

SNC pa seveda nikoli ne bo imel tovrstnih prihodkov kot v tem primeru Boeing. V okviru pogodbe se je namreč zavezal, da ne bo obdržal nobene pravice do intelektualne lastnine iz projekta. Namesto tega si jih bodo lastile ameriške letalske sile, kar pomeni, da bodo lahko za vzdrževanje ali nadgradnjo sistemov v prihodnosti zlahka izbrale novega izvajalca. Ta pristop tako imenovanih odprtih sistemov je nenavaden v močno konsolidiranem obrambnem sektorju, kjer podjetja pogosto obdržijo intelektualno lastnino in tako prisilijo vlado, da jih najame za desetletja donosnega vzdrževanja in svetovanja.

Glede na to, da gre za največje naročilo SNC doslej, Ozmen pravi, da bodo letalske sile zagotovile obsežne smernice. “Zavedajo se, da bo SNC nekaj takega delal prvič. Želijo, da nam uspe.” SNC bodo pomagali tudi izkušeni podizvajalci, kot sta Lockheed Martin in General Electric. Poleg tega ima več desetletij prakse pri projektih modifikacije tajnih in prilagojenih letal.

SNC se je v pogodbi zavezal, da ne bo obdržal nobene pravice do intelektualne lastnine iz projekta.

Upanje na nove pogodbe

SNC je že dosegel nekaj prvih mejnikov programa, med drugim je v Daytonu zgradil drugega od najmanj štirih hangarjev s površino 8.300 kvadratnih metrov in v nove prostore prepeljal prvega od petih rabljenih letal 747-8, ki jih je za 675 milijonov dolarjev kupil od družbe Korean Airlines. Ostala štiri letala so še vedno v zraku in dnevno med Seulom in Atlanto prevažajo potnike, ki se sploh ne zavedajo, da so na krovu letala, ki bo nekoč morda usmerjalo odgovor ZDA v primeru jedrskega napada.

Če bo šlo vse po načrtih, SNC upa, da mu bo ta pogodba s tako pomembnim naročnikom pomagala pridobiti še vrsto drugih, vključno z razpisom za opremo nove različice letala sodnega dne za ameriško mornarico, ki bo objavljen januarja prihodnje leto in na katerem se za naročilo poteguje z družbo Northrop Grumman.

SNC je sicer že dobil nekaj pomembnih pogodb, med drugim pogodbo v vrednosti milijarde dolarjev za razvoj vohunskih letal dolgega dosega za vojsko. Njegov cilj je do leta 2025 doseči štiri milijarde dolarjev prihodkov, do leta 2030 pa njihov obseg potrojiti.

“Ko dokažete, da lahko izpeljete tako velik program, boste dobili še deset drugih,” pravi Ozmen. “To za nas nikakor ne bo običajen posel.”

Avtorica članka je Monica Hunter-Hart.

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali? 

Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti