Mankala – finske “zadruge”, ki gradijo nuklearke in po katerih bi se zgledovali nekateri Slovenci

Prvi mož Dewesofta Jure Knez je nedavno, ob predstavitvi pobude slovenskih industrijskih podjetij za vlaganja v projekt drugega bloka krške nuklearke (JEK2), kot dober primer sofinanciranja jedrskih projektov z zasebnim kapitalom izpostavil finski model mankala.

Čeprav so finska energetska podjetja organizirana kot družbe z omejeno odgovornostjo, gre pravzaprav za zadružni model vlaganj, katerega bistvo je, da so delničarji v zameno za kapitalski vložek in odpoved dividendam upravičeni do sorazmernega deleža električne energije po stroškovni ceni.

Model je ime dobil po hidroelektrarni Mankala na finski reki Kymi, zgrajeni leta 1950.

Neprofitna energetska podjetja

Finska energetska podjetja, ki delujejo po tem modelu, imajo v delničarskem portfelju velika energetsko intenzivna industrijska podjetja iz panog živilske, kemične, kovinske industrije ter dobavitelje elektrike.

Organizacija in odnosi z delničarji so opredeljeni v statutu družbe in delničarskem dogovoru. V skladu s tem so delničarji družbe odgovorni za fiksne in variabilne stroške vlaganj ter obratovanja elektrarne v enakem deležu kot je njihov delež lastništva. V zameno pa jim pripada električna energija (lahko pa tudi para ali daljinska toplota), ki se znova med delničarje deli sorazmerno, glede na velikost lastniškega deleža.

Podjetje deluje na neprofitni osnovi, torej delničarjem ne izplačuje dividend. Jim pa proizvedeno elektriko prodaja po stroškovni ceni, ki poleg stroškov obratovanja in vzdrževanja na enoto vključuje tudi stroške ravnanja z jedrskimi odpadki, financiranja in drugo. Delničarji lahko elektriko porabijo za svoje poslovanje ali pa jo prodajajo dalje.

Če kateri od delničarjev ne pokrije sorazmernega deleža stroškov, lahko energetsko podjetje prekine dobavo in električno energijo proda drugemu delničarju ali na regijski borzi električne energije Nord Pool.

Interes industrije in dobaviteljev elektrike

Primer je finska družba Teollisuuden Voima (TVO), ki upravlja elektrarne Olkiluoto. Tri elektrarne, ki naj bi letos skupaj proizvedle okoli 25 teravatnih ur elektrike, pokrivajo okoli 30 odstotkov finskih potreb. TVO jih je gradil in jih zdaj upravlja po principu mankala.

Podjetje ima šest delničarjev, pet energetskih podjetij in veliko kemijsko podjetje Kemira. Največji, 58,5-odstotni lastnik TVO je energetsko podjetje Pohjolan Voima, ki ima 23 delničarjev. Med njimi so lokalna energetska podjetja v lasti občin ter industrija, denimo eden največjih svetovnih proizvajalcev papirja UPM-Kymmene.

Kot izhaja iz predstavitve na strani Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), so delničarji prispevali 25 odstotkov kapitala, in sicer z neposrednim vplačilom, posojili in z odpovedjo izplačilu dividend. Ostale tri četrtine kapitala je TVO zagotovil z zadolževanjem na finančnih trgih.

Pa cena?

Delničarji TVO tako prejemajo elektriko iz jedrskih elektrarn po ceni, ki pokriva obratovalne stroške, a tudi vse ostale obveznosti TVO. Na primer odplačilo dolga, ki še vedno znaša okoli 5,3 milijarde evrov.

Delničarji cene, ki jo plačujejo za elektriko, v letnih poročilih ne razkrivajo. Če prihodke TVO delimo s količino proizvedene elektrike, pa ugotovimo, da je TVO lani v povprečju računal 35,4 evra na MWh elektrike. Leto pred tem, ko sta delovala le prva dva, že zamortizirana bloka, je bila cena precej nižja; znašala je okoli 22 evrov za MWh.

Letos v prvem polletju je bila povprečna cena že okoli 44,5 evra za MWh, razlog za tako zvišanje pa so po pojasnilih TVO remonti vseh treh blokov v prvem letošnjem polletju, zaradi česar je podjetje proizvedlo manj elektrike.

Cene so sicer (v povprečju) še vedno nižje od borzne. V obdobju od leta 2024 do 2028 naj bi se po oceni bonitetne agencije Fitch cene elektrike iz TVO gibale med 35 in 40 evrov za MWh, medtem ko agencija predvideva, da bodo borzne cene v letih od 2024 do 2028 okoli 45 evrov za MWh.

Fitch pri tem zapiše še, da so koristi za delničarje zdaj manjše kot denimo v letih 2022 in 2023, torej v času energetske krize, ko je bila razlika med stroškovno in borzno ceno precej večja.

Model z veliko prednostmi …

Princip mankala je torej za energetski sektor možna rešitev izziva velikega začetnega vložka pri gradnji sistemskih elektrarn. Energetski sektor je eden najbolj kapitalsko intenzivnih, vrednosti naložb pa praviloma presegajo zmožnosti energetskih podjetij.

Prednost za industrijo pa je manjša izpostavljenost trgu električne energije in bolj stabilna cena električne energije ter tudi varnost oskrbe.

Ker je zaradi večjega števila delničarjev tudi tveganje bolj razpršeno, je model privlačen tudi za financerje projekta, torej posojilodajalce ali vlagatelje v obveznice.

… a tudi tveganji

Kot vsak, pa ima tudi ta model svoje omejitve in tveganja. Elektrarna, ki prinaša velike količine pasovne elektrike, mora imeti najprej dolgoročno zagotovljeno povpraševanje (denimo s strani energetsko intenzivne industrije). Ker je lahko v podjetju veliko delničarjev, je pomembno, da so njihovi interesi usklajeni.

Prav tako seveda ni nujno, da se naložba v mankala podjetje delničarju obrestuje – če se stroški gradnje, financiranja, obratovanja povišajo, je tudi cena, ki jo plačujejo za elektriko, višja in doba povračila osnovne naložbe daljša.

Veliko tveganje za podražitve pomeni predvsem faza pred in v času gradnje. Tu omenimo zgoraj omenjeni tretji blok Olkiluoto 3 podjetja TVO. Elektrarna, ki so jo začeli graditi leta 2005, bi morala biti zgrajena štiri leta pozneje, a je bila v omrežje priklopljena šele v letu 2022. Cena (vključno s stroški financiranja) pa je v tem času iz več razlogov narasla s treh na 11 milijard evrov, pri čemer pa TVO vložek ocenjuje na 5,5 milijarde evrov, še enkrat toliko pa so znašale izgube francoske dobaviteljice opreme Areve.