Ko hoteli uskladijo cene z algoritmom: regulatorji proti prestižnim verigam
Po februarski skupinski tožbi v ZDA proti nekaterim izmed največjih hotelskih verig na svetu se ameriški in evropski varuhi konkurence ukvarjajo z vprašanjem, kako regulirati dogovarjanje cen s pomočjo algoritmov.
Če je nekoč veljalo, da se kartelno dogovarjanje dogaja z izmenjevanjem kuvert med pomembneži v skritih sobah, polnih dima cigar, pa dandanes lahko dogovor sklene kar algoritem, ki ima dostop do potrebnih podatkov. Regulatorji na obeh straneh Atlantika skušajo praksi stopiti na prste.
Algoritmično dogovarjanje cen je pozornost medijev pritegnilo februarja letos, ko je v ZDA skupina najemnikov hotelskih sob vložila tožbo proti več prestižnim hotelskim verigam, med njimi Hilton, Hyatt, Inter Continental in Marriott. V njej tožniki trdijo, da so verige umetno višale cene sob v nekaterih ameriških mestih prek tretjega podjetja, ki je ponujalo storitev določanja cen.
Natančneje, stranke trdijo, da so plačale višje cene, ker so hotelske verige prek tretjega ponudnika – Smith Travel Research (STR), ki je hčerinska družba nepremičninskega podjetja CoStar – ena z drugo delile podatke o cenah, ponudbi in prihodnjih obetih.
Družba STR se sicer oglašuje kot ponudnik primerjalne analitike za hotelsko industrijo. Njen starš Co-Star je maja tožbo v ZDA opisal kot “malo verjetno in pravno pomanjkljivo”, je takrat poročal Reuters. Dejali so še, da “njihova podatkovna baza ne vključuje ne algoritmov ne priporočil cen”.
Še pred februarsko tožbo je decembra lani v Teksasu skupina najemnikov stanovanj tožila skupino najemodajalcev. V tožbi trdijo, da so najemodajalci stanovanj pooblastili podjetje RealPage Inc., ki nudi programsko opremo za upravljanje prihodkov, da določa cene. V Las Vegasu je maja sodnik zavrgel tožbo strank, ki so trdile, da so jih lasvegaški hoteli z algoritmičnim dogovarjanjem oškodovali. Toda tožniki so se na sodbo septembra pritožili.
Skupna izjava regulatorjev
Julija letos so regulatorji v ZDA, EU in Združenem kraljestvu v skupni izjavi napovedali večjo pozornost pojavu algoritmičnega dogovarjanja cen. Vse večje so namreč skrbi, da ponudniki v več industrijah z uporabo analitičnih storitev in orodij za upravljanje prihodkov vzporedno določajo cene, ker imajo dostop do ažurnih podatkov o cenah in ponudbi pri konkurenci.
Ameriško pravosodno ministrstvo (DOJ), Zvezna komisija za trgovino (FTC), britanski Urad za konkurenco in trge (CMA) in Evropska komisija so se zavezale, da bodo spremljale “tveganje, da lahko algoritmi konkurentom omogočijo izmenjavo občutljivih informacij, določanje cen ali dogovarjanje o drugih pogojih ali poslovnih strategijah, kar je v nasprotju z našo zakonodajo o konkurenci.”
Ameriška DOJ in FTC sta v več sodnih vlogah zagovarjali stališče, da gre za dogovarjanje cen, če konkurenti “skupno” prenesejo ključne vidike svoje cenovne politike na algoritem za določanje cen, ki ga zagotovi tretja oseba. Po mnenju ameriške vlade gre za dogovarjanje cen, tudi če so ponudniki imeli možnost ne slediti priporočilom algoritma in tudi, če med njimi ni bilo komunikacije.
Kako postopa EU
Evropska komisija je že junija lani izdala pravna priporočila za preganjanje algoritmičnega dogovarjanja cen. V njem razlikujejo med eksplicitnimi in implicitnimi oziroma tihimi dogovori algoritmičnega določanja cen.
Leta 2018 je Komisija kaznovala tehnološka podjetja Asus, Denon & Marantz, Philips in Pioneer zaradi vzdrževanja visokih preprodajnih (relase) cen, ki jo je omogočala uporaba spletnih strani za primerjavo cen (te temeljijo na algoritmih za določanje cen) in posebnim programom za določanje cen, ki je proizvajalcem pomagal pri sledenju cen spletnih trgovcev, zaznal odstopanje in vzdrževal določeno raven maloprodajnih cen. To je bil primer eksplicitnega dogovora.
Primer hotelskih verig pa temelji na “tihem” dogovoru, kjer ponudniki izberejo algoritem, ki spremlja cene tekmecev, in na podlagi podatkov določijo ceno, ali pa algoritem z orodji umetne inteligence in strojnega učenja sam določi ceno, pojasnjujejo pri pravni raziskovalni družbi Chambers and Partners.
EU v priporočilih prepoznava tri načine takšnega dogovarjanja: avtonomne algoritme, preproste algoritme (na primer algoritmi, ki temeljijo na izenačenju najnižje cene, lahko vodijo do vzporednega določanja cen) in shemo središča in špic kolesa (hub-and-spoke, angl.). V slednjo spadajo na primer hotelske verige, katerih usklajevanje cen je domnevno potekalo preko “središčnega” tretjega ponudnika.
